Zanj je pomembno, da ima fiksen delovni čas, njej pa, da lahko v pižami in copatah sproščeno hodi po pisarni. Ob tem sploh ni pomembno, kdo sta »on« in »ona«, temveč gre za pripadnika dveh različnih generacij. Zdi se, da nam življenjske preference določa predvsem letnica našega rojstva. Ne more biti tako, je logično razmišljati, a če upoštevamo dinamiko spreminjajočih se tehnologij in trendov, ki smo jim (bili) izpostavljeni, ter okoliščine vzgoje, je očitno, da je letnica rojstva ključna. Če dobro pomislimo, je povsem logično, da 'ekipa', ki se je strinjala, da gre ven 'brez mobilnega telefona', ceni točnost bolj kot 'mobilne generacije', ki se gladko prilagajajo do zadnjega trenutka. Popolnoma jasno je, da je starejši predavatelj, ki je vajen javnega nastopanja, veliko težje prenaša učenje preko spleta oziroma online sestanke. Popolnoma jasno je, da frajer iz 80-ih, ki je vadil obračanje avta z ročno zavoro, drugače dojema mobilnost kot Z- generacija, ki živi z javnim prevozom, uporablja platformo Uber itd. Primerov je nešteto, razlike med nami pa so postale tako očitne, da so se izoblikovale skupine ljudi, ki jih definira letnica rojstva. Te razlike so tako velike in pomembne, da jih ne moremo (niti ne smemo) zanemarjati, ne glede na to, ali govorimo o zasebnih ali poslovnih odnosih. Tehnologija se spreminja veliko hitreje kot se sistematično uporablja v izobraževanju, in to z že znanimi prednostmi in pomanjkljivostmi, katerih posledice so vidne v odraščanju novih generacij. Gre za lastnosti, zaradi katerih smo si med sabo tako zelo različni, da lahko vsi skupaj pridobimo le, če o njih razmislimo pred začetkom dialoga. Pa ne bomo pridobili le mi, temveč vse, kar sledi iz tega: prodaja, ljubezenski odnos, partnerstvo, igra, predstavitve, delovna mesta, odpovedi, darila…

Če upoštevamo dinamiko spreminjanja tehnologije in trendov, ki smo jim bili izpostavljeni, pa tudi okoliščine, v katerih so nas vzgajali, je povsem očitno, da je letnica rojstva ključnega pomena.

Včasih se zdi, da je velika razlika v tem, ali je oseba rojena leta 1974 ali 1982. In dejansko je. Najstarejšo generacijo, ki je bila kategorizirana, imenujemo 'boomerji'. To so ljudje, rojeni med letoma 1946 in 1964, ki jih motivira lojalnost in timsko delo. Najraje komunicirajo v živo iz oči v oči in so zvesti tradiciji. Kaj potem lahko pričakujemo, ko enkrat »Boomerjev« sodelavec postane nekdo iz generacije Z? Recimo mladenič, ki najraje komunicira z emotikoni preko družbenih omrežij, ceni neodvisnost in inovativnost, njegov vzor pa se ekstrovertirani voditelji? On občuduje voditelje, ki kljubujejo vsem korporativnim standardom in vrednotam, ki so »do včeraj« nekaj pomenile. Nedvomno te vrednote še danes nekaj pomenijo, a vprašanje komu in v kolikšni meri. Ne glede na to, kako velika je razlika, potrošniška ali socialna, starejši kolega je odraščal v obdobju hladne vojne, mladi hipster pa se je oblikoval v času razvoja družbenih omrežij.

Ne glede na razliko je očitno, da je – ne glede na to, ali je formalna ali neformalna, korporativna, interna ali eksterna - komunikacija tista, s pomočjo katere lepše živimo. To, da znamo dobro komunicirati, je pravzaprav naša dolžnost. To je najmanj, kar lahko naredimo za druge, posredno pa tudi zase. Če sistem, ali pa mi sami, toliko vlagamo v realizacijo šolstva, v doseganje ciljev in realizacijo projektov, potem je vsekakor slaba ali napačna komunikacija tista, ki lahko ogrozi uspeh. Z dobro komunikacijo lahko popravimo odnos z otroki in partnerjem, pa smo potem bolj zadovoljni in učinkoviti tudi v službi. In velja tudi obratno. Z dobro komunikacijo lahko popravimo odnos s sodelavci in potem še bolj uživamo v odnosih z najdražjimi. Je torej smiselno zanemarjati pomen dialoga? Nikakor! Še posebej zato, ker je za popoln uspeh potrebno le dobro poslušati, biti empatičen ter se znebiti ega. Potem je enostavno ugotoviti, kaj druga oseba potrebuje, in glede na to, iz katere generacije prihaja (Boomers, X, Y ali Z), bomo vedeli tudi, kako z njo odprto komunicirati. To je že veliko, a je šele začetek.

»Lažje je tistim, ki znajo lepo govoriti,« so prepričani mnogi. V resnici pa je lažje tistim, ki znajo dobro poslušati. Hkrati se, upoštevajoč generacijske značilnosti in pomen komunikacije, odpirajo nova poglavja o tipih ljudi. Obstajajo različni modeli in delitve, različne metodologije. A sodobni psihologi zatrjujejo, da je na svetu pet tipov ljudi, ki jih določa njihova osebnost. Skozi osebnost se kažejo prednosti in slabosti vsake osebe, z osebnostjo se predstavljamo svetu. Zato še preden začnemo razmišljati o tem, kakšna je osebnost naših sodelavcev ali partnerjev, je pomembno, da prepoznamo lastno osebnost. Šele ko prepoznamo sebe in svoje osebnostne lastnosti, lahko postanemo boljši delodajalec, zaposleni, starš ali otrok. Šele nato lahko prepoznamo tudi druge. Ta članek niti ni odprl vseh poglavij, a če vam da samo misliti o tem, kako govorite in poslušate ter s kom se pogovarjate, ste že naredili velik korak k napredku v osebnem razvoju. Ker šele ko ugotovimo, da se ne razumemo najbolje in da so nam pomembne različne stvari, takrat se pravzaprav šele lahko začnemo pogovarjati.